Galerija
Pag 2009
Naslednji dan je bila uradna otvoritev spomladanskega potapljaškega tabora in kar nekaj potapljačev in njihovih družinskih članov se nam je pridružilo na otoku Pagu. Mojca Andolšek in Andrej Lukan sta vsak s svojim avtom pripeljala klubska čolna s katerima smo se v naslednjih dneh vozili na potope na bližnje otoke (Maun, Pohlip ter Planičič).
Prvi »check dive« smo opravili iz obale glede na to, da so na tabor prišli tudi novi potapljači ter potapljačice, ki so pred nekaj meseci opravili potapljaški tečaj ter tisti, ki se čez leto ne potapljajo prav veliko.
V nedeljo smo prvič odpluli na potop z našim klubskim čolnom, ki nam za razliko od lani ni povzročal nobenih problemov. Že po prvem pogledu skozi masko v globine morja nam je postalo jasno, da se z ribami pod vodo ne bo potrebno prerivati ter boriti za prostor kot je to v navadi v Egiptu. Ugotovili smo, da je iz leta v leto manj podvodnega življenja, vendar smo kljub temu uspešno skozi ves tabor naredili kar nekaj lepih fotografij ter potopov.
Še isti večer je sledil skupinski piknik. »Grill mojstra« sta bila tako kot že večkrat prej Silvo Kušljan ter Aleš Blatnik. Na žaru so se pekle razne dobrote kot so ribe, hrenavke ter kotleti. Slednje je prinesel Darko Hribar, od katerih se je le s težkim srcem poslovil ter jim namenil še poslovilne besede (»tazga mesa ne dabiš vsaki dan«). Seveda pa smo poleg mesnih dobrot okušali še različne vrste vin, ki smo jih prinesli s sabo. Piknik se je do dobra zavlekel v noč, poleg tega pa je začelo še deževati. Skupnimi močmi smo se preselili pod bližnjo streho, kjer smo nadaljevali s poizkušanjem ter ocenjevanjem vin. Pričel se je stand up comedy z Daretom Hribarjem načelu, ki je povedal, kar nekaj smešnih vicev in dodobra nasmejal zbrano množico. Z glasnim smehom pa smo v sosednji hiški prebudili družino. Kot kukavica je ven prišla mamica srednjih let in nam oznanila, da je ura pol enajstih. Od takrat naprej ni več kukala mi pa smo nadaljevali z našim smehom. Najbolj vzdržljivi so svojo »romarsko« se opravičujem pivsko pot nadaljevali od hiške do hiške, ostali pa smo se odpravili spat.
Naslednji dan za dobro jutro nas je obiskal gospod iz recepcije in nam povedal, da so prejeli pritožbo zaradi prekomernega hrupa. In tudi sosedi nas niso hoteli več poznati. Ena družina pa je celo zamenjala hiško (vendar smo izvedeli da ne zaradi nas). In še enkrat lahko z veseljem povem, da smo upravičili sloves KPA.
Na potapljaškem taboru smo organizirali izobraževanje o pravilni uporabi klubskega čolna ter omogočili praktične ure vožnje za vse, ki smo pred kratkim opravili tečaj za voditelja čolna. Že naslednji dan smo zamenjali »stare pomorščake« in vzeli krmilo v svoje roke ter uspešno prepeljali kar nekaj članov na bližnji otok, kjer smo opravili potop.
Po dogovoru z Vedranom iz potapljaškega kluba FOKA smo izvedli podvodno čistilno akcijo na kateri smo zbrali veliko smeti (predvsem železa), v zameno pa so nam v restavraciji pripravili pasulj. Cemu je bil namenjen raven krožnik, vilica ter čebula ne bomo nikoli izvedeli. Vsi smo z velikimi očmi ter praznimi želodci čakali na najmanj kakšen zrezek od katerega pa na koncu ni bilo nič.
V petek, dan pred odhodom proti domu smo v popoldanskem času ponovno organizirali piknik z ribami, zelenjavo ter ražnjiči. Seveda tudi na tem pikniku nismo bili žejni.
Če povzamem dogajanje skozi cel teden lahko povem, da smo skupaj opravili, kar nekaj potopov, ki so minili brez večjih zapletov. Nedvomna zmagovalka v številu opravljenih potop na taboru je bila Anita, ki je bila več pod vodo kot nad vodo. Poleg naše primarne dejavnosti ni manjkalo hrane, pijače, druženja, ter smeha.
Zaključno spoznanje večine članov pa je bilo: ČE JE TO RECESIJA, NAJ TRAJA!
Letošnji prvomajski potapljaški tabor je tudi letos potekal na otoku Pagu v avtokampu Šimuni od 25.04.2009 do 02.05.2009. Nekateri člani smo bili tako neučakani, da smo se na dopust odpravili že dan prej. Dolga pot nas je izmučila, vendar je Alešu ostalo še toliko moči, da je nekje globoko v svojem prtljažniku izkopal svoj založeni žar in »roštiljada« se je lahko začela. Skupaj z Matjažem in Urošem so nam pripravili odlično večerjo s čevapčiči ter kotleti. Manjkal pa ni tudi kozarček ali dva dobrega rdečega vina oz. piva.
Naslednji dan je bila uradna otvoritev spomladanskega potapljaškega tabora in kar nekaj potapljačev in njihovih družinskih članov se nam je pridružilo na otoku Pagu. Mojca Andolšek in Andrej Lukan sta vsak s svojim avtom pripeljala klubska čolna s katerima smo se v naslednjih dneh vozili na potope na bližnje otoke (Maun, Pohlip ter Planičič).
Prvi »check dive« smo opravili iz obale glede na to, da so na tabor prišli tudi novi potapljači ter potapljačice, ki so pred nekaj meseci opravili potapljaški tečaj ter tisti, ki se čez leto ne potapljajo prav veliko.
V nedeljo smo prvič odpluli na potop z našim klubskim čolnom, ki nam za razliko od lani ni povzročal nobenih problemov. Že po prvem pogledu skozi masko v globine morja nam je postalo jasno, da se z ribami pod vodo ne bo potrebno prerivati ter boriti za prostor kot je to v navadi v Egiptu. Ugotovili smo, da je iz leta v leto manj podvodnega življenja, vendar smo kljub temu uspešno skozi ves tabor naredili kar nekaj lepih fotografij ter potopov.
Še isti večer je sledil skupinski piknik. »Grill mojstra« sta bila tako kot že večkrat prej Silvo Kušljan ter Aleš Blatnik. Na žaru so se pekle razne dobrote kot so ribe, hrenavke ter kotleti. Slednje je prinesel Darko Hribar, od katerih se je le s težkim srcem poslovil ter jim namenil še poslovilne besede (»tazga mesa ne dabiš vsaki dan«). Seveda pa smo poleg mesnih dobrot okušali še različne vrste vin, ki smo jih prinesli s sabo. Piknik se je do dobra zavlekel v noč, poleg tega pa je začelo še deževati. Skupnimi močmi smo se preselili pod bližnjo streho, kjer smo nadaljevali s poizkušanjem ter ocenjevanjem vin. Pričel se je stand up comedy z Daretom Hribarjem načelu, ki je povedal, kar nekaj smešnih vicev in dodobra nasmejal zbrano množico. Z glasnim smehom pa smo v sosednji hiški prebudili družino. Kot kukavica je ven prišla mamica srednjih let in nam oznanila, da je ura pol enajstih. Od takrat naprej ni več kukala mi pa smo nadaljevali z našim smehom. Najbolj vzdržljivi so svojo »romarsko« se opravičujem pivsko pot nadaljevali od hiške do hiške, ostali pa smo se odpravili spat.
Naslednji dan za dobro jutro nas je obiskal gospod iz recepcije in nam povedal, da so prejeli pritožbo zaradi prekomernega hrupa. In tudi sosedi nas niso hoteli več poznati. Ena družina pa je celo zamenjala hiško (vendar smo izvedeli da ne zaradi nas). In še enkrat lahko z veseljem povem, da smo upravičili sloves KPA.
Na potapljaškem taboru smo organizirali izobraževanje o pravilni uporabi klubskega čolna ter omogočili praktične ure vožnje za vse, ki smo pred kratkim opravili tečaj za voditelja čolna. Že naslednji dan smo zamenjali »stare pomorščake« in vzeli krmilo v svoje roke ter uspešno prepeljali kar nekaj članov na bližnji otok, kjer smo opravili potop.
Po dogovoru z Vedranom iz potapljaškega kluba FOKA smo izvedli podvodno čistilno akcijo na kateri smo zbrali veliko smeti (predvsem železa), v zameno pa so nam v restavraciji pripravili pasulj. Cemu je bil namenjen raven krožnik, vilica ter čebula ne bomo nikoli izvedeli. Vsi smo z velikimi očmi ter praznimi želodci čakali na najmanj kakšen zrezek od katerega pa na koncu ni bilo nič.
V petek, dan pred odhodom proti domu smo v popoldanskem času ponovno organizirali piknik z ribami, zelenjavo ter ražnjiči. Seveda tudi na tem pikniku nismo bili žejni.
Če povzamem dogajanje skozi cel teden lahko povem, da smo skupaj opravili, kar nekaj potopov, ki so minili brez večjih zapletov. Nedvomna zmagovalka v številu opravljenih potop na taboru je bila Anita, ki je bila več pod vodo kot nad vodo. Poleg naše primarne dejavnosti ni manjkalo hrane, pijače, druženja, ter smeha.
Zaključno spoznanje večine članov pa je bilo: ČE JE TO RECESIJA, NAJ TRAJA!
Besedilo: Aljaž Kren
Foto: Aljaž Kren in Goran Jakše