Elhawi star

potop na lupino Elhawi star

V soboto, 16.2.2005, se nas je 8 clanov KPA Novo mesto udeležilo potopa na potopljeno ladjo Elhawi star. Izlet je organiziral Peter Kokalj iz Plavutke.
Ladja Elhawi Star je bila rojena leta 1957 v Hamburgu pod imenom M/B VALERIA. Ladja je imela še dve sestri, imenovani VIRGILIA in VOLUMNIA, vse tri pa so bile izredno robustno zgrajene tovorne ladje, posebej namenjene zimski plovbi po Severnem Atlantiku in preko oceanski plovbi. M/B VALERIA je imela 3598 bruto registrskih ton (5.130 tdw), v dolžino pa je merila 106 metrov. Opremljena je bila z dvema štritaktnima, osem-valjnima motorjema in menjalnikom, skupne moči 3600 konjskih sil, kar je zagotovilo maksimalno hitrost 14,5 vozla. Njen prvi lastnik je bilo nemško podjetje Hamburg – London Line, Adolf Kirsten.
M/B VALERIA je z leti menjala več lastnikov in imen. Zaradi pomanjkanja tovornega prostora, jo je leta 1963 prvotni lastnik prodal naprej. Tako dobila novega lastnika Van Nievelt Goudriaa & Co iz Hamburga in postala znana kot M/B POLARIS. Pod tem imenom je plula devet let, ko je leta 1971 postala last nizozemskega holdinga Steenkolen HandelsVereniging (Sertan Sh, Gr.) in dobila novo ime M/B ANEMOS. Že čez kakšno leto -1972, pa jo je kupilo grško podjetje Astro Viamar Armad, ki jo je poimenovalo M/B TANIA. Zadnjič je zamenjala lastnika leta 1981, ko je postala last podjetja iz Saudske Arabije Elhawi Sh Co Ltd in dobila svoje zadnje ime ELHAWI STAR.
Elhawi Star je potonila 12. decembra 1982, po tem ko se je zaradi nepravilne obtežitve s tovorom, prevrnila takoj po izplutju iz Reškega pristanišča. Namenjena je bila v Jeddah – mesto v Saudski Arabiji, natovorjena pa je bila s kamnitimi ploščami in lesom. Leseni tovor je izplaval na površje, kjer so ga pobrali različni ljudje, ladja pa je za nekaj časa utonila v pozabo.
Novembra 2003 je Luška kapetanija od ribičev prejela prijavo o onesnaženju morja pred valobranom Reškega pristanišča. Kmalu so ugotovili, da oljni madeži pripadajo potopljeni Elhawi Star. Ladja je prišla v medije, ekologi pa so na vse načine tuhtali, kako očistiti ladjo. Za začetek so skupine profesionalnih potapljačev potrdile, da gorivo res prihaja iz potopljene ladje. Takoj so bili vpoklicani podvodni delavci, ki so zamašili luknje, skozi katere je puščalo olje. Na prizorišču je bila prisotna tudi ladja Eko III, ki je čistila oljni madež na morski gladini. Izdelali so tudi elaborat o sanaciji, ki predlaga 5 načinov za sanacijo potopljene ladje. Žal je zadeva na tej stopnji tudi ostala.
Potapljačem prijetnejša vest pa je prišla decembra 2007, ko je bila podeljena koncesija za organiziranje komercialnih potopov na Elhawi Star. Naj na tem mestu omenim, da koncesija prepoveduje penetracijo v ladjo in iznos kakršnih koli predmetov. Pozno pridobljena licenca je razlog za nedotaknjenost ladje. Še vedno so vidni reševalni čolni, dvigala, žice in verige, navigacijske naprave, v notranjosti pa naj bi po stenah še vedno visele slike, kabine mornarjev pa še vedno polne raznoraznih stvari in predmetov.
Ladja leži približno 500 metrov od Suškega valobrana (Sušački lukobran) nekaj čez 40 metrov globoko, kjer počiva na desnem boku, s premcem obrnjena proti Brseču. Na krmo je privezana boja, ki je hkrati najvišji del ladje - 28 metrov pod gladino. Proti premcu globina pada do 42 metrov. Potop lahko začnemo v smeri proti propelerju, katerega en list presega velikost potapljača. Tam se obrnemo nazaj in začnemo raziskovati palubo ladje v smeri premca. Na poti srečamo jambor in kabine ladje, ki nudijo neskončno zanimivih pogledov skozi okno. Če se potapljamo z zrakom, lahko tukaj prebijemo največ časa, saj je vrv, ki nas bo privedla do barke in dekompresijskih postankov, v neposredni bližini.
Lahko pa se odpravimo tudi dalje, kjer naletimo na drugi jambor in ogromne skladovnice kamnitih plošč. Skozi odprtine v palubi lahko kukamo v notranjost, pri dnu pa bomo srečali kakšnega jastoga in škarpeno. Potop lahko nadaljujemo do premca, kjer se obrnemo in se po zgornjem robu palube vrnemo proti vrvi. Vmes lahko občudujemo ogromen ladijski bok, ki po velikosti spominja na nogometno igrišče, na njem pa se pasejo flabeline. Vrvi ni težko najti, saj se nahaja na najvišji točki ladje. Na razbitini naj bi se zadrževale jate rib, ki pa jih zaradi množične obiskanosti tisti dan, nismo videli.
Vidljivost je odvisna od predhodnega vremena. Ladja leži pri izlivu reke v morje, zato je po deževnem obdobju pričakovati slabo vidljivost.
Ladja je velika in je vsekakor zahteva več potopov za boljše poznavanje. Je skrivnostna in hkrati sveža, saj ni že tisočkrat oropana kot ostale popularne kvarnerske razbitine. Zaradi bližine kopnega in sila preproste logistike pričakujem, da bo postala ena najbolj vročih razbitin na tem koncu, vendar se bojim da jo, zaradi rekreativno dostopne globine in boje, čaka podobna usoda kot ostale potopljene turistične atrakcije.
Zaradi omejene največje globine priporočam rekreativcem potop z mešanico NITROX 30, ki bo podaljšala ogled ladje in skrajšala dolgočasno visenje na vrvi pod gladino. Lastnik koncesije je Ferdinant Hitrec (hitrecferdo@liberto.it), ladjo pa si lahko ogledate za 25€.